dario.gentile@planika-web.com  
HomePage
Alpi Giulie
Il luogo del cuore
Attività
Photo Gallery
Lavori in legno
Amici e Link
Aktivnost

Ingrandisci immagine Zadnja aktivnost
30. september 2018 Montaž - Via Dunja

|-------|
Foto galerija: Montaž

 
Ingrandisci immagine Luigi Amedeo di Savoia, Vojvoda "Abruzzi"
10. julij 2012 Nosil je oficirsko uniformo vojaške mornarice, hkrati pa bil eden od najpomembnejših italijanskih alpinistov in raziskovalcev. Je to protislovje ali se ti dve plati iste osebnosti medsebojno dopolnjujeta? Osebno podpiram drugo hipotezo, ker tudi sam nosim isto uniformo in občutim enako ljubezen do gora. Vojvoda Abruzzi je učinkovito izkoristil ti dve lastnosti svoje osebnosti in obe gojil z isto ljubeznijo, vztrajnostjo in požrtvovalnostjo. Luigi Amedeo di Savoia, tretjerojenec vojvode Amedea d’Aosta in vnuk kralja Viktorja Emanuela II, se je rodil leta 1873 ter se seznanil z morjem in gorami že v otroških letih. Kot za vse prince iz rodbine Savoia se je tudi njegova vojaška kariera začela zelo zgodaj: pri šestih letih starosti so ga sprejeli v italijansko kraljevo mornarico kot mornarskega učenca. Istočasno pa je mali Luigi preživljal poletne počitnice v gorah, kjer ga je njegov vzgojitelj, barnabitski menih Francesco Denza, seznanil z alpinizmom. Leta 1884 je vstopil v prvi razred Kraljeve vojaške akademije v Livornu, pet let kasneje pa je dosegel oficirski čin. Pri samo treh letih je izgubil mater, pri sedemnajstih pa tudi očeta. Smrt staršev je pustila globoko sled v njegovem značaju: postal je redkobeseden, konkreten človek, ki se je pogumno spopadal z življenjskimi težavami. Istočasno je rasel in zorel tudi na alpinističnem področju. V letih 1892-1894 se je povzpel na Gran Paradiso in Mont Blanc v spremstvu vodičev iz Doline Aoste, ki so ga kasneje spremljale tudi na izvenevropskih odpravah. Njegov najpomembnejši podvig v tistem obdobju je bil vzpon na goro Cervino po grebenu Zmutt skupaj s slovitim angleškim alpinistom Mummeryjem. V tistem času je kot posledica njegovih oficirskih obveznosti v njem raslo zanimanje do raziskovanja. Leta 1893 je med plovbo na ladji Volturno prvič stopil na somalijska tla, leto kasneje pa je z ladjo Cristoforo Colombo v šestih mesecih obplul zemeljsko oblo. Malo več kot dvajsetleten je že nabral vrsto izkušenj, ki so predstavljale bistveni temelj za njegove kasnejše pobude. Alpinistični duh se je v njem spajal z duhom pomorščaka in natančnega vojaškega načrtovalca. Po eni strani je bil samotar, ki ga je usoda težko zaznamovala, po drugi pa je znal težavnost vzpona ali plovbe deliti s tovariši. Vojvoda Abruzzi je bil torej tih in vztrajen gentleman, hkrati pa pokončna in dostojanstvena oseba, človek trdnih načel in odločnega ravnanja. Na teh osnovah je Luigi di Savoia leta 1897 opravil prvi mednarodno odmeven podvig: vzpon na do tedaj še neosvojen vrh 5489 m visokega ledenega velikana St. Elias. Leto kasneje je bilo prav tako bogato na alpinističnem področju. Luigi di Savoia se je namreč povzpel na vrhova Punta Margherita in Punta Elena na gorovju Grand Jorasses in na Aiguille Petigax. Med letoma 1899 in 1900 je načrtoval in vodil ekspedicijo za osvojitev Severnega pola. Člani ekspedicije so z ladjo Stella Polare dosegli zaliv Teplitz, od koder so nadaljevali pot s sanmi, ki so jih vlekli psi. Zaradi nezgode, v kateri je izgubil prva dva členka dveh prstov, se vojvoda ni mogel pridružiti tovarišem na zadnjem delu poti proti polu, zato je vodstvo prepustil Umbertu Cagniju. Ekspediciji ni uspelo doseči zastavljenega cilja, dosegla pa je dotlej še neosvojeno točko 86° 34’ severne zemljepisne širine. V naslednjih letih je bil vojvoda zelo zaposlen zaradi vojaških obveznosti. Leta 1902 je na čelu križarke Liguria drugič obplul zemeljsko oblo; plovba je trajala dve leti. Leto 1906 je bilo posebno pomembno v življenju mornarja in alpinista. Po imenovanju za kapetana mornarice je vodil ekspedicijo, namenjeno na gorovje Ruwenzori sredi deževnega gozda zahodno od Viktorijinega jezera. Povzpel se je na glavne vrhove tako imenovanih Mountains of the Moon in zarisal zemljevide celotnega gorovja. Kot izkušeni raziskovalec in alpinist je leta 1909 vodil ekspedicijo v Karakorum, ki naj bi osvojila K2 in raziskovala tisto oddaljeno deželo. Pri tem so ga gotovo gnala globoka osebna čustva, saj je njegov prijatelj Mummery, s katerim se je povzpel na Cervino, izgubil življenje med poskusom vzpona na Nanga Parbat. Vzpon na K2 se mu ni posrečil. Drugo najvišjo goro na svetu je druga italijanska ekspedicija osvojila šele leta 1954, a ekipa, ki jo je vodil Luigi di Savoia, je sistematsko raziskala območje, se povzpela na greben Abruzzi in na gori Chogolisa dosegla rekordno višino 7498 m. Vse ekspedicije, ki jih je vojvoda vodil, so imele nekaj skupnih značilnosti. Vojvoda jih je skrbno načrtoval in vodil, pri tem pa sta mu pomagala fotograf Vittorio Sella in potopisec Filippo De Filippi. Ker je obvladal angleški jezik, je lahko sodeloval na konferencah v tujini in zaslovel tudi onkraj domačih meja. Leta 1909 se je z imenovanjem za kontradmirala začelo zadnje obdobje njegove vojaške kariere. Leta 1914 je postal glavni poveljnik italijanske vojne mornarice, leto kasneje, ob vstopu Italije v vojno, pa glavni poveljnik zavezniških mornariških sil. Na tem področju se je vojvoda izkazal, hkrati pa pokazal svojo nestrpnost do hinavščine, nizkotnih kompromisov in oblastniških iger. Ko je opazil, da visoki krogi niso več podpirali njegovega ravnanja, se je kot idealist raje umaknil v zasebno življenje, kot da bi se odpovedal svojim načelom. Tedaj se je začel njegov zadnji podvig. Leta 1920 je ustanovil Italijansko-somalijsko kmetijsko družbo (SAIS) in v nekaj letih uresničil v Somaliji inovativen in pomemben projekt za kmetijsko proizvodnjo s soudeležbo krajevnega prebivalstva. Leta 1928 je ravno v tisti oddaljeni deželi izpeljal svoj zadnji veliki podvig. Vodil je namreč ekspedicijo po reki Uebi Shebeli in odkril njen izvir. Kmalu zatem se je njegovo burno življenje končalo. 18. marca 1933 je zaradi neozdravljive bolezni umrl v Somaliji, v vasi, poimenovani po njem. Odšel je plemenit junak, katerega življenje je vseskozi temeljilo na odgovornosti, koherenci in pustolovskemu duhu, ki je temeljil na iskrenemu občudovanju do mogočnosti narave.



 
Ingrandisci immagine Staro mizarsko orodje
19. september 2010 Projekt želi ponovno ovrednotiti vrsto starih mizarskih orodij, pri čemer izhaja iz zavesti mojega očeta o pomembnosti ohranitve tega dragocenega obrtniškega izročila. Nekatera orodja je že sam postavil na ogled v svoji delavnici, druga pa je ljubosumno skrival. Zbirko sestavlja 43 orodij, ki so bila očiščena in popisana. Razdelitev orodij v tematske sklope - od spravila lesa iz gozda do obdelave v delavnici – omogoča preglednejši ogled fotografske galerije. Obiskovalec podoživi pot lesa iz gozda do mizarske delavnice in si predstavlja, kako so človeške roke uporabljale in hranile ta orodja ter kako so se prenešala iz roda v rod.

|-------|
Foto galerija: Staro mizarsko orodje

by oppositearts.com dario.gentile@planika-web.com